Sladoled – sladica cesarjev in osvajalcev

01.07.2018

Sladoled je v svoji večtisočletni zgodovini od sladice, ki je bila dosegljiva le eliti, postal priljubljen ulični posladek, brez katerega si številni ne predstavljajo poletja.

Najprej so za sadne osvežitve led z gora nosili sužnji. Nato so družbene elite skrbno skrivale sladoled pred navadnimi smrtniki. Preden si je več ljudi lahko privoščilo sladoled, so minila stoletja. Danes izbiramo med najrazličnejšimi okusi, najbolj pogumni si lahko privoščijo tudi sladoled z okusom jedi z žara ali brokolija.

Za sladoled v gore
Sledi za človekom, ki je prvi pripravil sladoled, so se skozi leta stopile. Nekateri začetke priljubljene sladice pripisujejo starim Egipčanom, drugi Perzijcem. Strinjajo pa se, da začetki sladoleda segajo v čas skoraj 3000 let pr. n. št. Takrat je bil sladoled seveda drugačen od današnjega in dosegljiv le peščici vplivnih in bogatih. Aleksandru Velikemu so osvežilno sladico denimo pripravili tako, da so snegu primešali med in nektar. Inki in Stari Rimljani so se hladili z ledom, ki so mu dodali sadje in sokove. Led za pripravo sladoleda so nosili z visokih gorskih vrhov. Rimski cesar Neron je imel celo sladoled tako rad, da je imel za prevažanje ledu v dolino posebno skupino sužnjev.

Zaradi sladoleda ob glavo
Sladoled kot ga poznamo danes, najpogosteje pripisujemo Kitajcem, ki so ga v 13. in 14. stoletju pripravljali iz snega, riža in mleka. Recepte naj bi s svojih potovanj v Evropo prinesel Marco Polo, med evropsko visoko družbo pa se je sladoled razširil, ko ga je francoskemu dvoru predstavila italijanska plemkinja Katarina Medičejska, ki se je leta 1533 poročila z bodočim francoskim kraljem. Sladoled je postajal vse bolj priljubljen, kar pa je nekatere pomembneže zmotilo. Angleški kralj na prelomu 17. stoletja Charles I naj bi dal celo obglaviti svojega kuharja, ki je javnosti razkril recept kraljevega najljubšega sladoleda.

Kaj imata skupnega sladoled in Eifflov stolp?
Sladoled je skozi zgodovino spreminjal sestavo in obliko. Danes je najbolj slavni sladoled tisti v kepicah v kornetu. Prvo takšno porcijo sladoleda so postregli leta 1904, ko je ameriški St Louisu gostil Svetovno razstavo. Ta je nekaj let pred tem svetu pustila Eifflov stolp, v začetku minulega stoletja pa je pomemben pečat pustila tudi sladoledni zgodovini. Kljub temu je glavna prelomna točka v sladoledni zgodovini možnost trajnega zamrzovanja, ki so jo leta 1926 prinesli električni zamrzovalniki. To je omogočilo bolj masovno proizvodnjo sladoleda, ki je tako postal dostopen večjemu krogu ljudi. Najbolje so ga sprejeli Američani, ki so še danes največji jedci sladoleda na svetu.

Kepico sladke koruze in kepico jastoga, prosim
V zadnjih desetletjih se je močno razširil tudi nabor okusov sladoleda. Prvim sadnim so ljudje dodali klasične okuse, kakršna sta čokolada in vanilija. Kasneje pa so po svetu začeli pripravljati tudi bolj nenavadne okuse sladoleda. V najbolj drznih in predvsem ameriških slaščičarnah lahko denimo naročite sladoled z okusom jedi z žara, sladke koruze, havajske pice, kozjega sira, jastoga, oljčnega olja, piva Guinness, sladkega krompirčka, bazilike, paradižnika, brokolija in kumaric. (TMG, vir: Icecreamhistory, PeopleFood)




Vreme v naših krajih

Štajerski val v sliki