KATJIN KARANTENA DNEVNIK - Dobrodošli pri nas doma
Ste doma? Vsaj morali bi biti, a ne? No, mi smo – že od prvega dneva, ko je to bilo potrebno. Sprva se nam je zdelo vse še kot »iz filma«, a kmalu je to postala naša realnost. Jokali ne bomo, ne bomo se bali, ampak bomo upoštevali navodila in kmalu bomo spet vsi zunaj, v realnem svetu.
In kaj počnemo? Zdaj smo v drugem tednu karantene. Z dvema šoloobveznima otrokoma je zadeva zelo zabavna. Učitelji nam vsak dan sproti pošiljajo naloge, ki jih moramo opraviti. Nepoznana situacija, ki poskrbi, da se pošteno preznojimo. Midva in otroka.
In potem? Dan je dolg in ima 24 ur. Zjutraj vstajamo okoli 8-ih in po skupnem zajtrku se začne »šola«. Sploh se ne spomnim, kdaj smo nazadnje več kot dva dni jedli skupaj zajtrk. No, razen na morju, a to ne šteje. Pa ne ostane samo pri zajtrku. Potem pride še kosilo, ki je ponavadi točno ob 13-ih, ker z nami živi še tast. Torej, kuhaj, Katja, za 5 ljudi, vsak dan. Postajam že skoraj kot najboljša master šefica na našem hribu. In vsak dan znova vprašanje: »Kaj naj kuham danes?«
In pojavi se pomoč. Vid je šestošolec, ki obožuje kuhanje, zato je njegova pomoč v kuhinji zelo dobrodošla. Zadnjič je sam pripravil piščančjo obaro. No, nekaj malega sem pomagala, a bil je pravi mali mojster.
Katjin šestošolec Vid se je lotil piščančje obare.
Ok, kosilo odkljukano. Pomivalni stroj je danes že drugič v akciji, medtem pa v pralnici že »piska« pralni stroj, ki je opral. Tukaj »pride v igro« Ema, naša tretješolka, ki ima pod nadzorom pralni in sušilni stroj. Zelo zabavno se ji zdi »kupčkanje« oblek po barvah. Včasih kaj zameša, a kdo pa ne? Kup s posušenimi oblekami raste, počasi bo višji kot jaz. Ne obremenjujem se, ni še nastopil pravi trenutek, da vklopim likalnik. Jutri.
V oddelku za prostočasne dejavnosti imamo na seznamu kar nekaj stvari. Zelo radi se odpravimo na dolg sprehod. Nekam, kjer smo sami. Ponavadi gremo na Janino ali pa na naše »palčkove hiške«, ki jih imamo v Rogaški Slatini.
Je treba malo na zrak
Smo v tednu, ko imamo mamice svoj dan. Vsaka mama je vesela, ko se nanjo spomni njen otrok. Za prav posebno presenečenje sta poskrbela tudi moja dva. Ema mi je izdelala kozarec, v katerem so se skrivali majhni lističi, na katerih je pisalo, kaj me čaka. »Skuham ti kavo, zalijem rože, odnesem smeti …« Juhej, veselje za mamino srce!
10 zelo simpatičnih sporočilc. Le katero mamino srce ne bi poskočilo?
In dnevi se vrstijo. Ne ravno hitro, a bomo zmogli. Ko se dan počasi poslavlja, se akcija v hiši umiri. Umiti in v pižamah sedimo na kavču in čakamo, da se začne naša nadaljevanka. No, zdaj vsaj imamo čas. A ni to zanimivo? Kar na enkrat imamo veliko časa, ki ga lahko preživimo skupaj. Kdaj smo se nazadnje res toliko časa družili? Ne spomnim se.
Dneve obveznosti v norem svetu nam tega niso dovolile. Kdaj smo nazadnje skupaj kuhali? Kdaj smo skupaj prehodili toliko korakov v naravi? Kdaj smo jedli zajtrk, kosilo in večerjo skupaj več kot teden dni zapovrstjo?
Mene iskreno ne moti novo življenje. Da se vsaj za trenutek ta norišnica ustavi, da se umaknemo vsak na svojo stran. Da naslednjič, ko se bom z nekom na ulici srečala in ga vprašala "kako si", bom to tudi mislila in ne samo rekla, ker je to v navadi.
Iskreno, meni je všeč ta "novi svet". Miren je. Nihče več ne nori. Ljudje urejajo okolice hiš, ljudje se sprehajajo sami ali v paru. Priznam pa, da je v tej tišini poleg miru začutiti tudi rahlo napetost, strah. Če kdaj, je zdaj čas, da sledite svojim sanjam in ciljem ali pa si jih na novo zastavite. Časa imamo dovolj.
In jaz imam zdaj čas, da se odpravim na razvajanje. Sama, ker je tudi moja kozmetičarka DOMA. Pa ti? #ostanidoma#ostanimozdravi
#ostanidoma
