avgust 31, 2022

Veronikina lavreatinja Kristina Kočan s Selišči

Sinoči so na tradicionalnem Veronikinem večeru na Starem gradu Celje podelili pesniške nagrade, zlatnik poezije, Veronikino nagrado in malo Veroniko.

26. Veronikina nagrada je šla v roke pesnice Kristine Kočan. (Foto: Bojan Atanaskovič)

Prejemnika Zlatnika poezije za življenjski pesniški opus in male Veronike za najboljšo dijaško pesem sta bila znana že nekaj časa. Zlatnik so sinoči še uradno izročili pesniku Iztoku Osojniku, malo Veroniko pa dijakinji Eli Potočnik. Skrivnost, ki pa so jo odkrili na pesniškem večeru na Starem gradu Celje, je katera je najboljša pesniška zbirka minulega leta, ki si zasluži 26. Veronikino nagrado.

Strokovna komisija letošnje Veronikine nagrade v sestavi pisateljice in kulturne novinarke Lare Paukovič, doktorja literarnih ved in profesorja na Filozofski fakulteti dr. Alena Albina Širce ter pesnice, urednice, radijske ustvarjalke in lanskoletne prejemnice Veronikine nagrade Tine Kozin je izbrala pet nominiranih zbirk, ki so izšle v obdobju med lanskim junijem in letošnjim majem, zbirko Selišča Kristine Kočan, Prostor sred križišč Nataše Velikonja, Namreč pesnika Milana Jesiha, Marmor Ane Svetel ter zbirko Orodje za razgradnjo imperija Jerneja Županiča.

Šestindvajseto Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta je prejela Kristina Kočan za zbirko Selišča, ki je izšla pri založbi Litera. Komisija je v obrazložitvi zapisala: “Kristina Kočan je v četrti pesniški zbirki ohranila nekatere prepoznavne lastnosti svoje poezije, denimo precejšnjo asketskost verzov in enžambma, vendar je v raziskovanju pesniškega jezika, predvsem njegove zvočne plati, nedvomno naredila izrazit korak naprej. Selišča tako v ospredje postavijo prav to, včasih zaradi želje po posredovanju vsebine po krivici zanemarjeno, zvočno plat pesništva. Vendar ne na račun vsebine, nasprotno – tudi tematike, ki jih obdeluje: rastlinstvo in živalstvo, telesnost, ljubezen, materinstvo, minevanje; postanejo bolj poglobljene in kompleksnejše kot v njenih prejšnjih zbirkah. Dialoškost z ostalimi pesniki, imeni in deli se skoraj povsem umakne – ostajajo le navezave na kraje, a veliko ohlapnejše –, bistveno je skoraj transcendentalno, univerzalno čutenje, v številnih pesmih celo nevezano na konkreten lirski subjekt.” (NS)