oktober 10, 2021

Z otoka Lastovo smo šli po vitamine – mandarine

Zadnjih septembrskih dni smo se nekateri še posebej veselili. To pa zato, ker je proti Dalmaciji takrat krenila še ena skupina popotnikov Štajerskega vala in TA Relax – Nevenka Švener Skupine. Obiskali smo čudovito lastovško otočje in se nazaj grede ustavili še v dolini reke Neretve, kjer smo si nabrali mandarine.

Ampak gremo lepo po vrsti. Že v zgodnjem jutru prvega dne nas je gostoljubno sprejel Split, kjer smo popili jutranjo kavico in se nato vkrcali na trajekt. Za plovbo na Lastovo je treba kar precej potrpežljivosti, ampak ko po kratkem postanku na Korčuli končno prispeš v lastovško glavno pristanišče Ubli, ob pogledu na čudovit z borovci in grmičevjem porasel otok, ki ga obdaja smaragdno zelen pas vabljive morske vode, globoko zajameš dih. Vse nas je presenetil … tako tiste, ki so se tja vrnili, kot nas, ki smo Lastovo obiskali prvič.

Po nastanitvi v hotelu Solitudo, ki je pravi labirint hodnikov, nadstropij in stopnišč, se je naše raziskovanje redko naseljenega, skrivnostnega Lastovega zares lahko začelo. Navdušeni nad kristalno čistim morjem smo v toplih zgodnjejesenskih dnevih z veseljem pograbili vsako priložnost za plavanje med jatami rib. Vsak dan pa smo seveda tudi pridno raziskovali otok in spoznavali njegove skrite kotičke, legende, okuse, najlepše razglede in prijazne otočane.

Obiskali smo Hum, najvišjo razgledno točko Ladeste (tako so Lastovo nekdaj poimenovali Stari Grki, ki so čudovit zeleni otok povezovali z Zeusom) in vpijali v spomin nepozaben razgled na razgibano lastovško otočje in obalo, ki se razprostirata pod njim. Naslednje jutro smo raziskovali peš ….Po ozki, shojeni poti smo se sprehodili do nekdanjih podzemnih skrivališč streliva in goriva … Si poskušali predstavljati, kako utečeno po tirnicah nekdanji vojaki JLA vozijo vagone z bojno opremo in kako je v ogromnem, odlično skritem hangarju zasidrana kakšna mornariška ladja, ki čaka na povelje, da izpluje. Na srečo so časi vojne mimo, Lastovci in Lastovke pa živijo mirno življenje na otočju s 46 otočki in milo, mediteransko klimo.

Tudi mesto Lastovo, ki je skrito pred pogledi z morja, nas je sprejelo gostoljubno … med kamnitimi uličicami smo občudovali preprost, umirjen ritem dalmatinskega življenja in se čudili številnim dimnikom – fumarjem. Pa seveda temu, da je na Lastovem čisto zares vse povezano s številko 46! Uživali smo tudi v pristnih lastovških okusih; na degustaciji dobrot pri gospe Darinki (Prijatelj Lastova) in v Vinariji Šarić.

Še kako zanimivo je bilo opazovati čudovito lastovško otročje z morske strani! Nanj sta nas povabila domačina Jelena in Ivica, ki sta nas prijazno pogostila na svoji barki, pripovedovala o Lastovem zanimive zgodbe in nam med drugim tudi zaupala, da sta lastnika kar dveh otočkov iz lastovške skupinice. Seveda ne živita tam, na njunih otočkih namreč kraljujejo in se pridno pasejo njune ovce.

Ne samo podnevi, Lastovo je vsekakor nekaj posebnega tudi ponoči, ko se nad njim razpre pahljača zvezd in ozvezdij. Priznam, da že dolga leta nisem videla toliko in tako svetlih zvezd, kot jih je mogoče videti z Lastova. Z njihove najvišje razgledne točke, Huma, je zares videti, kot da se človek lahko samo stegne na prsih in z roko doseže katero od njih. Fascinantno, nepozabno doživetje!

Vse prehitro se je bilo treba posloviti od Lastovega in prepričana sem, da nas je ob odhodu vse malce stiskalo v prsih. Ker smo začutili, da besede »o otoku z dušo in za njo« niso samo besede.

Po vrnitvi preko Korčule in Orebiča smo se ob slikoviti pokrajini usmerili proti severu in zadnjo noč našega potepanja preživeli v bosanskem Neumu, ki nas je očaral s slikovitim pogledom in prijazno domačnostjo.

Samo še po mandarinice smo skočili zadnji dan. Pa tudi to ni bil samo bežen nakup, ampak je bilo pravo doživetje, pravi spektakel. Pričakali so nas namreč pravi pravcati neretvanski gusarji, ki so nas na zibajočih trupicah ob petju in glasbi peljali do nasadov mandarin, kjer smo pridno nabirali vitamine – mandarine za zimo in se prijetno zabavali ob dobri volji spremljevalcev, ki so nas pred odhodom domov še obilno pogostili. Zadovoljni, prijetno utrujeni, predvsem pa z nasmehom na licih in polni dobre energije smo se vrnili domov. Prihodnje leto zagotovo spet pridemo … jeseni – ali pa morda že kaj prej. /AK/