november 10, 2020

Vida Žabot: Nihče me ni mogel upogniti

Vida Žabot Coppo je nekdanja redovnica, ki je danes srečno poročena in živi novo življenje v Italiji. Filozofinja in klinična psihologinja je uspešna predavateljica, terapevtka in publicistka. V začetku devetdesetih je zaradi nje vsa Slovenija spoznala obmejno slovensko vas Razkrižje, ki je takrat spadala k hrvaški nadžupniji. Vida Žabot se je takrat odločno uprla cerkveni hierarhiji in izborila pravico, da tam potekata bogoslužje in verouk spet v slovenskem jeziku. V začetku devetdesetih je v Sloveniji veljala za eno najmočnejših medijskih ikon, postala je Slovenka leta in bila vsekakor najbolj medijsko aktivna in oboževana nuna, nato pa je leta 2001 odvrgla oblačilo Kristusove neveste.

Živela je v družini z veliko otroki, kjer so jih vzgajali k lepoti, dobremu okusu in veselemu sožitju. Že kot čisto majhna deklica je želela biti urejena, na svoj način je posnemala svojo teto Vlasto.

Starši so jo pred odhodom v samostan peljali na Triglav, kot pravi Vida »upajoč, da bi me na ozkih poteh srečala pamet.« A je kljub svarilom o posledicah šla v samostan in v Italiji študirala sprva filozofijo in vzgojne vede, nato psihologijo.

Tanja in Vida sta se tokrat zaradi ukrepov za zajezitev epidemije pogovarjali na daljavo. A tudi tako gre, nastal je zanimiv pogovor o Vidini življenjski poti; od redovnice, Slovenke leta, vse do danes, ko srečno poročena živi in dela v Italiji, veliko pa gostuje in kot klinična psihologinja predava tudi v rodni Sloveniji. Dotaknili sta se tudi izzivov sodobnega časa in osebnih stisk posameznika v teh nenavadnih časih.

Slovenka leta, v uniformi redovnice
Skromna, lepa redovnica, ki se je odločila za odmevno družbenopolitično akcijo, je leta 1993, še v uniformi redovnice, postala Slovenka leta. Da je smela na podelitev naslova, je posredoval sam nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar.

»Nikoli me nihče ni mogel upogniti in mi hoditi po glavi, če ni bilo v skladu s tem, v kar sem verjela in mi je bilo sveto.«

Ko je uvidela, da se v cerkvi marsikaj dogaja mimo sporočil evangelija, je po 25 letih izstopila iz samostana. Leta 2002 je napisala knjigo z naslovom Križ na prsih. Njena karizma je na predstavitve privabljala po več sto ljudi.  »Plačala sem visoko ceno neizkušenosti in posledične naivnosti, ki so jo nekateri, predvsem ob izdaji knjige, dobro izkoristili,« se teh časov spominja danes, ko ji vse v življenju predstavlja izziv za dojemanje nekega novega spoznanja.

»Vse to, kar se rodi v nas, nekaj sporoča. Vsaka tesnoba, vsaka bolečina lahko rodi en biser.«

Pomembno je, da v vsakem trenutku izbiramo najboljše rešitve
Vida Žabot danes veliko predava, kot klinična psihologinja se posveča ljudem, ki želijo ustvariti v lastni vsakdanjosti višjo kakovost življenja in najboljšo možno različico svoje Biti.
Rada ima dialog s sabo. Hvaležna je svojemu telesu, ki »me prenaša«, pravi, in ga spoštuje, ko se spreminja. Ohranja osnovno življenjsko vedrino in ostaja v svojem »centru biti«.

Vida rada poudari, kako pomembno je, da vsak trenutek izbiramo najboljše in najlepše. Rada ima svoj dom v Italiji, kjer vedno diši po dobri hrani. Z možem negujeta pristen in neobremenjujoč partnerski odnos z veliko svobode in v svojem domu sprejemata drage prijatelje. Kar pa v času korone seveda redkeje kot sicer.
Kako živi Vida danes, kako jo je obrusilo življenje in kaj v teh čudnih časih svetuje kot strokovnjakinja, klinična psihologinja, da bomo laže šli čez samoto in izoliranost, ki jo narekuje čas epidemije, pa prisluhnite v spodnjem POSNETKU RADIJSKEGA SREČANJA. Vido Žabot je na radijsko srečanje na daljavo povabila Tanja Jurjec.