Vojko Kumer: Včasih življenje naredi kakšen ovinek več
V Malahorni pri Oplotnici smo obiskali slikarja Vojka Kumra, ki skupaj z ženo Štefi živi v pravi pravcati galeriji. V njunem domu so vse stene pokrite s slikami, podstrešje pa je spremenjeno v čudovit atelje, kjer Vojko (poleg svoje slikarske delovne sobe, seveda) preživi največ svojega časa. Slika z dušo in za njo, njegova dela pa lebdijo nekje med realizmom vsakdana in subtilno domišljijskimi pobliski v izvenzemeljsko sfero.
Vojko Kumer je preudaren, sila natančen mož, ki ljudi in svet okoli sebe spremlja z iskrenim zanimanjem in večnim vprašanjem, kako bi bilo vse, kar ga obdaja, mogoče naslikati na platno. Od nekdaj si je želel biti slikar. Vendar pa časi in družina niso bili naklonjeni temu, zato je – kljub narejenemu sprejemnemu izpitu na šoli za oblikovanje – na očetovo željo postal mizar. Vendar pa slikarska žilica ni dala miru in tudi njegov talent je pogosto poiskal pot med ljudi … tako s slikanjem priložnostnih slik kot tudi s prevzemanjem večjih naročil, kot so na primer obnove zasebnih kapel. V marčevskih nedeljskih minutah za kulturo sva se pogovarjala o slikarstvu, slikarskih tehnikah, prizorih, modelih, življenju s čopičem v rokah in o tem, kako se ljudje že od nekdaj trudimo pustiti za sabo delček svoje podobe. Tudi na slikarskih platnih.
Loteva se številnih slikarskih tehnik. Kot slikar samouk je veliko, veliko svojega časa preživel tudi ob preučevanju človeškega telesa. »Najpomembnejši za slikarja je njegov talent,« je prepričan Vojko, ki poudarja, da pa za dobrega slikarja tudi to še ni dovolj. V prvem iz niza marčevskih nedeljskih pogovorov je povedal takole:
Čeprav slika zelo raznolike motive, sta njegova najljubša vendarle portret in akt. »Včasih je veljalo, da je dober slikar tisti, ki zna naslikati človeka,« pripoveduje in se spominja, kako je v mladosti poslikal vse, kar mu je prišlo pod roke in kako si je skozi čas ustvaril sam svoj akademski program. Tudi ljudje, naročniki, še vedno radi naročajo svoje slike na platnu. Okusi in želje pa so seveda zelo različni.
Vojkovo življenje je bilo dolga leta razpeto med mizarskim poklicem in slikarsko ljubeznijo; ljudje so prepoznavali njegov talent in ga pogosto vabili. Na razna slikarska druženja, kolonije, v galerije, na razstave. Lastne in skupne. Že zdavnaj je nehal šteti, kolikokrat in kje vse je razstavljal. Skromno tudi skomigne z rameni in pove, da niti približno ne ve, koliko slik je že nastalo pod njegovim čopičem. Kaj šele upodobitev na kakšnih drugih nosilcih! Njegova posebna strast so kapelice. Veliko jih je že prenovil širom po Sloveniji, najbolj vesel pa je, ko mu dajo naročniki prosto pot in lahko tudi ob sakralnih motivih pokaže še svojo nemirno in kreativno domišljijo.
Včasih življenje naredi kakšen ovinek več; življenjska pot Vojka Kumra je dokaz za to. Pa tudi, da tisto, kar je človeku dano, z voljo in potrpežljivostjo vedno najde pot, da se izrazi. Ostajajo številna iskanja, kako ohraniti sedanji hip, čas, dogodek, osebo, občutek za naprej. Slikarji so bili od nekdaj natančni opazovalci in zapisovalci svojega časa. Tudi Vojko Kumer pridno beleži življenje in na svoj način opaža med življenjem in mišljenjem v času, ko je začenjal slikati in med današnjim časom, kar veliko sprememb …
Umetnost je začimba življenja … če vas zanima, v kakšne nianse jo ujame slikar Vojko Kumer iz Malahorne pri Oplotnici, ga obiščite. Z ženo Štefko bosta gostoljubno poskrbela, da bo sprehod po njuni domači galeriji ostal v lepem spominu. Hvala jima za prijazno dobrodošlico tudi, ko smo ju obiskali z mikrofonom v rokah. Bralcem pa prijetno poslušanje zbranih marčevskih nedeljskih minut za kulturo in ogled spodaj pripete galerije slik. /AK/
Galerija slik
Ekipa - Marketing
