junij 21, 2022

Počitnikarji 23. karavane tokrat uživali na Braču

Poletje je čas za morje, sonce, plažo … in za dopust. Pa tudi za zabavo, seveda! Vsega tega nikakor ni manjkalo na tokratni 23. karavani, s katero smo tokrat obiskali otok Brač. 

Veselo je bilo na 23. karavani, tokrat na Braču! Del skupine se je povzpel tudi na najvišjo vzpetino hrvaških otokov - Vidovo goro, od koder je naravnost fantastičen razgled.

Zgodnje sobotno jutro je bilo, ko smo popotniki vesele karavane prve sončne žarke ujeli že daleč v Dalmaciji … tik pred Splitom. V Waterman Supetrus Resort na Braču smo prispeli tik pred kosilom. Nastanili smo se v ljubkih hišicah po vsem naselju in prav z veseljem ves teden obiskovali drug drugega. Ob pestrem in zelo zanimivo pripravljenem programu, seveda.

Naša vodnika sta bila Srečko Lovrenčič in Tomaž Bizjak, kot predstavnica Štajerskega vala sem se s skupino imela prav lepo Andreja Kukovič. Da smo se vsak dan zabavali, peli in plesali, sta pridno skrbela Darko Mlakar in Simon Ceglar. Jutra smo vsak dan začenjali z umirjeno telovadbo in pozdravom soncu …. skupaj smo raziskovali mesto Supetar, pa širše otok Brač, se povzpeli na Vidovo goro, raziskovali najlepše plaže s slovitim Bolom na Braču vred, obiskali sosednji otok Hvar, kartali, se pomerili v pikadu in balinčkih, se šli aquapolko, se veliko smejali, pogovarjali in čisto pozabili na vse težave in delo, ki čakajo doma. Skratka, pravi dopust!

Organizatorka Nevenka Švener nam je, kot smo zdaj že navajeni, pripravila kar nekaj dodatnih presenečenj in malih cukrčkov, ki so nas razveseljevali vseh sedem skupnih dni. Tako smo prav veselo oblekli nove, bele majčke z napisom Karavana 2022, poklonili cel kup drobnih darilc, poskrbeli za veliko širokih nasmehov in razkrili kar nekaj čudovitih talentiranih oseb, ki so bile del naše karavane. Vsem sta nam segla do srca in še dlje najmlajša med njimi – petletna princeska Nika Rebič Kitak, ki je pred vsemi nami deklamirala pesmico in mali šarmer, šestletni Manuel Ciglar, ki gre po atijevih glasbenih stopinjah in ga bomo čez nekaj let zagotovo še velikokrat videli z mikrofonom v rokah. Vsak dan posebej se je ogromno dogajalo in naša družba je postala ena velika, glasna, nasmejana družina, katere člani smo se na razpotju poti vsak k sebi domov močno, močno stiskali v objeme in si obljubili, da se kmalu spet srečamo.

Naj le bo tako … in srečno vsem do prihodnjič! /AK/